Impregnacija lesa

Les je material, ki vedno znova nastaja v naravnem krogotoku, saj v gozdovih raste brez posebnega truda in porabljene energije. Zaradi tega je les material, ki ga je človek v vsej svoji zgodovini uporabljal za gradnjo in urejanje svojega okolja.

V primerjavi z nekaterimi drugimi materiali ima les edino pomanjkljivost, da je izpostavljen vplivu lesnih gob in insektov, ki les razkrajajo, kadar gre za uporabo lesa na prostem in v vlažnem okolju ali ob dotiku z zemljo. Proti tem škodljivcem je les možno kemično zaščititi, in sicer tako, da se naredi impregnacija lesa.

Posledice neupoštevanja lastnosti lesa, ki ga moramo globinsko zaščititi, če ga želimo trajno ohraniti so razvidne iz sledečih slik:
Les, ki ni bil globinsko zaščiten z impregnacijo

Najslabša možna kombinacija je vlaga in lesni insekti, ki skupaj dobesedno uničijo les, ki ni globinsko zaščiten:

Les, ki ni globinsko zaščiten z impregnacijo, je izpostavljen zgodnejšemu propadanju

Tako dotrajani elementi lesenih konstrukcij so statično nestabilni in potrebno jih je zamenjati. Strošek takšnega posega je bistveno višji kot pa kvalitetna globinska zaščita lesa pred vgradnjo.

Nujna sanacija lesa, ki ni bil globinsko zaščiten z impregnacijo
Sanirana lesena konstrukcija slikana z notranje strani objekta. Na sliki je razvidno koliko elementov je zamenjanih z globinsko zaščitenim lesom:

Globinsko zaščiteni leseni elementi

 Globinska impregnacija lesa mora imeti lesene elemente izdelane do konca, kar pomeni, da so poskoblani, prikrojeni na dolžino, imajo izdelane utore in izvrtine. Prvenstveno se impregnacija lesa uporablja pri iglavcih, impregnacija lesa pa se uporablja tudi pri ostalih vrstah lesa, kjer penetracija zaščitnega sredstva ni tako globoka. Impregnacija lesa zahteva vlažnost lesa za okoli 30 %. Pri lesu z manj kot 20 % vlažnosti lahko pride do upadanja letvic oziroma do kolapse strukture celičnih sten ali do krivljenja in zvijanja, ko je impregnacija lesa končana. Do tega lahko pride tudi pri lesu, ki je bil sušen v sušilnici in pri hitro raslem lesu.

Najučinkovitejša tehnologija za kemično zaščito lesa je impregnacija lesa v kotlih pod pritiskom, katera doseže najglobljo kemično zaščito lesa. Postopek impregnacije lesa poteka tako, da se les v posebnih kotlih najprej izpostavi vakumu, da se mu odprejo lesne celice. Nato se v ta kotel dovaja kemična zaščita, ki jo predstavlja vodna raztopina anorganskih snovi. S povišanjem tlaka na 8-10 Atm se doseže, da se ta zaščitna raztopina vpija v les do predpisanih vrednosti. Organske snovi, ki tako prodrejo v lesne celice, se nato v procesu fiksiranja vežejo na les, ga trajno zaščitijo in se iz lesa ne izpirajo. Seveda je tako zaščiten zunanji sloj lesenih elementov do predpisane globine, ne pa celotni element. Zato vsaka obdelava lesa po opravljeni kemični zaščiti ta zaščitni sloj prekine in odpre možnost vpliva razkrojitvenih procesov. Opisani postopek se uporablja za zaščito vseh izdelkov, ki so izdelani iz lesa iglavcev (bor, smreka, jelka).

Lesenih površin zunaj ne moremo zaščititi le s površinskimi premazi za les. Premazi so uporabni na impregniranem lesu z biocidi, saj premazi preprečujejo njihovo izpiranje, ščitijo pred ultravijoličnimi žarki, lahko so vodoodbojni, največkrat pa imajo le dekorativno vlogo. Za impregnacijo lesa ločimo premaze na vodni osnovi, na osnovi organskih topil ter lazurne in prekrivne premaze. Ker premazi razpokajo, zbledijo in se oluščijo, jih je treba vsakih nekaj let obnoviti.